Družbena angažiranost v dokumentarnem filmu

Pričujoči tekst nastaja v času, za katerega lahko rečemo, da ima kar nekaj skupnih točk z obdobjem, v katerem je družbena angažiranost v dokumentarnem filmu bila najbolj prisotna. Govorimo o zgodnjih šestdesetih letih in gibanju cinema verite v Franciji oz. direct cinema v Združenih državah Amerike. Vzporednic z današnjim časom je kar nekaj: razvoj filmskih šol, lahkotne in cenovno dostopne kamere, iniciative za večjo prisotnost žensk v filmski industriji, takratni razvoj TV postaj, danes pa raznih internetnih kanalov, ki omogočajo lažjo distribucijo dokumentarnih filmov.

Vprašanja, ki si jih zastavljamo danes, ostajajo identična tistim iz šestdesetih let: Kam se dokumentarni film razvija? Kako naj se razvija? Katere teme naj obdeluje? Kako naj deluje filmski ustvarjalec? V kateri dokumentarni formi naj se izraža? Kako naj bo dokumentarni film relevanten do najbolj pomembnih socialnih in političnih vprašanja današnjega časa? Kdo je filmski avtor? Kakšne so njegove oz. njene obveznosti in odnosi do subjekta, o katerem dela film. Kateri so pomisleki pri tem, ali film sploh narediti? In seveda, najbolj pomembno, kakšna etika nasplošno ga vodi skozi celoten proces?

V poplavi različnih pristopov in tematik je vsekakor pomembno postaviti linije, na katere se lahko nasloni intelektualni okvir oz. dostopnost razumevanja za gledalaca. Ali je vredna uporaba form in prijemov, ki lahko privedejo v določeno mero elitizma, pri čemer bo sporočilo postalo nedostopno povprečnemu gledalcu? Po drugi strani je intelektualna osnova neophodna, če želimo ponuditi platformo za razpravo in diskusijo in s tem izboljšati družbo in prinesti pozitivne socialne spremembe. Naloga dokumentarista/ke je, da razišče težka, marginalna, nenavadna vprašanja globje in bolj kritično, kot kot to počnejo ostale veje medijske industrije, pri čemer naj uporabi izrazito subjektiven pristop.

Ker kaj je dokumentarna resnica? Dokumentaristika temelji na izboru oz. izbiri, zato je manipulirana s političnega stališča oz. z prisotnostjo režiserja, z izbiro stila snemanja in montaže. Če zelo poenostavimo, vse je podvrženo subjektivni izbiri – objektivnost je v dokumentarnem filmu nemogoča. Ker pa je dokumentarni film po definiciji Griersona kreativna obdelava realnosti – je dokumentarni film avtorjeva resnica, ki je odvisna izključno od avtorjeve etike oz. morale.

Družbeno angažirani filmski ustvarjalci večinoma delujejo na dveh premisah: biti priča in vplivati – tj. upati, da bo film povzročil čustveno, politično in socialno spremembo. Z razvojem raznih delavnic in dostopnostjo filmskega znanja pa zapada tudi v nevarnost manierizma; zelo veliko filmov je namreč med sabo zelo podobnih po osnovni dramaturgiji in samem stilu. In tu se pokaže avtorjeva ustvarjalna moč; eden od zadnjih takih primerov, ki me je absolutno »zadel v sredico«, je film Meje Damjana Kozoleta. Za izjemno močno in družbeno angažirano delo avtor ni potreboval nič drugega kot skok za 120 let v filmsko zgodovino ter odrekanje vsem klasičnim filmskim dramaturškim sredstvom. In rezultat je fascinanten.

Boris Petkovič