Na najbolj mehanski ravni z montažo odstranjujemo nepotreben prostor in čas.
V vsakdanjem življenju govorimo o realnem času in prostoru, v katerih se dogajajo akcije naših junakov. Ena od temeljnih značilnosti filmske montaže je filmski prostor in čas, ki se v večini primerov razlikujeta od realnega prostora in časa (izjema so primeri filmov, ki so posneti v enem kadru).
V filmu prostora ne moremo prikazati z zgolj z enim kadrom, za popolno doživetje filmskega prostora moramo posneti vsaj dva kadra. Filmski prostor je nerealen, saj je ustvarjen iz fragmentov realnosti, ki so lahko posneti v različnih časovnih obdobjih in različnih prostorih, vendar dobijo v procesu montaže nov prostorni pomen. Ena od značilnosti filmskega prostora je montaža na pogled. Kader, ki sledi bližnjemu planu človeka, ki nekam gleda, dojemamo kot enoten prostor, ne glede na to, kje je ta kader posnet. Drugi način kreiranja filmskega prostora je montaža na gib. Gib je osnovna karakteristika filmske umetnosti, zato tudi v več svetovnih jezikih govorimo o gibljivih slikah. Montaža na gib je najboljša tehnika montaže, saj omogoča, da se iz fragmentov realnega prostora na ekranu kreira enoten filmski prostor. Različni fragmenti realnega prostora bodo tako na filmu delovali kot skladna enota novega filmskega prostora (več o tem v poglavju kontinuitete gibanja).
Montažni čas
Če na začetku za boljšo ponazoritev rahlo poenostavimo stvari, lahko rečemo, da je film življenje, iz katerega so izločeni dolgočasni deli. Montaža nam omogoča, da večurno ali večdnevno potovanje v filmu skrajšamo na zgolj nekaj minut. Pomembno je, da je časovni skok jasno preciziran, da gledalec ne postane zbegan. Režiser Stanley Kubrick je naredil v filmu Odiseja 2001 montažni skok 100.000 let tako, da je na gib leteče kosti, ki jo vrže prazgodovinski človek, na montažnem rezu dodal vesoljsko ladjo, ki “pluje” v vesolju. Montažni čas je lahko krajši kot realni, kar je v večini primerov, saj s tem spajamo različne dogodke, iz katerih “vržemo” nezanimive dele, ali pa daljši (ustvarjanje napetosti ali spektakularno ponavljanje posnetkov eksplozije iz različnih zornih kotov).
Če gledalci nimajo jasne predstave neprekinjenega dogajanja, se lahko zaradi montažnega prehoda zmedejo. V ta namen se na začetku zgodbe oz. novega prizora uporablja ekspozicijski kader.
Vzemimo za primer naslednji prizor:
– več oseb – gledajo v nekaj
V tem primeru se po ekspozicijskem kadru lahko prosto odločamo, kako bomo krčili oz. kondenzirali realni čas in prostor. V danem primeru smo s pomočjo uporabe bližnjih planov realni čas raztegnili, prostor pa skrčili.
Specifičen primer filmskega časa je upočasnitev (slow-motion) oz. pohitritev (fast-motion) posnetkov.
NAPREJ NA ORGANIZACIJO PROSTORA >>
