LINEARNA MONTAŽA
Linearna montaža je zvrst dramaturško montažnega postopka, ki se je razvil iz najbolj enostavne oblike filmske naracije, ta vsebuje enotnost dejanja, v mnogih primerih pa tudi enotnost časa in prostora. Imenujemo jo tudi kronološka montaža, saj je narativni lok predstavljen v kronološkem zaporedju. Uporaba linearne montaže je široko uporabljena v dokumentarnem filmu, saj se avtorji mnogokrat odločajo, da svoje delo zgradijo na kronologiji dogodkov oz. na kronologiji samega snemalnega procesa. Pogosto se zaradi kondenzacije in racionalizacije narativne vsebine uporablja postopek eliptične montaže, v katerem se del prizora oz. sekvence izloči. Na ta način se izniči sicer prisotna diskontinuiteta samega dogajanja, vendar se ohrani kronološki potek. Z eliptično montažo povečujemo hitrost predstavljanja vsebine, s tem pa tudi dramatičnost samega dogajanja.
PARALELNA MONTAŽA
Paralelna montaža je zelo prisotna v vseh delih avdio-vizualne produkcije. Označuje jo nizanje dveh ali več dejanj, ki so časovno ali prostorsko nepovezani (ne pa tudi nujno vzročno). Paralelna montaža se lahko pojavi zgolj v enem delu montažne kompozicije, ali kot montažna osnova za celotno avdio-vizualno delo. V časovnem smislu lahko prepleta kadre iz preteklosti in sedanjosti (ali tudi prihodnosti), v prostorskem smislu pa več dejanj, ki se dogajajo na različnih prizoriščih. Najbolj enostavna oblika paralelne montaže je odnos kadrov po principu vzroka in posledice oz. akcije in reakcije.
Primer: Deček sedi na klopi – mačke se igrajo na smetišču, deček vzame v roko kamen – mačke se igrajo na smetišču, deček vrže kamen – kamen zadene mačko na smetišču.
