Montaža in obdelava zvoka je proces ustvarjanja končne zvočne slike za film. Že od začetka zvočnega filma si ustvarjalci pizadevajo izboljšati zvočno sliko in s tem povečati doživetje. Da bi bilo doživetje zvočne slike čim večje, je v večini primerov potrebno dodajanje ali manipuliranje zvočnih elementov. Delimo jih na štiri osnovne skupine: dialog, efekti, atmosfere in glasba. Vsaka od njih nam služi kot orodje za ustvarjanje.
Montaža in obdelava zvoka je ponavadi sestavljena iz več ločenih procesov obdelave. Število procesov je odvisno od zahtevnosti posameznega projekta. Ti procesi so:
– montaža dialoga
– snemanje nadsinhronizacije – ADR (Automated Dialogue Replacement)
– montaža zvočnih efektov in oblikovanje zvoka
– snemanje in montaža sinhronih šumov (Foleys)
– skladanje in snemanje glasbe
– mešanje zvoka
Montaža dialoga je proces priprave posnetega zvoka po končani montaži slike. Montažo dialoga opravlja montažer dialoga. Njegova naloga je, da očisti dialog nezaželenih zvokov, zamenja nerazumljive replike oz. besede, uredi večkanalno snemanje dialoga, preveri sinhronost dialoga, uredi zvočne prehode med kadri, razporedi dialog po kanalih oz. zvočnih sledeh in pripravi dialog za mešanje zvoka.
Snemanje nadsinhronizacije – ADR je proces, pri katerem se določene dele dialoga ponovno posname v studiju. Ta proces izvedemo na primer takrat, ko je v produkcijskem zvoku zvok ozadja preglasen in je razumljivost dialoga vprašljiva. ADR lahko uporabljamo tudi v primeru, ko hočemo nadomestiti slabo izgovorjeno besedo oz. repliko, lahko pa popravimo tudi igralčevo inerpretacijo. Montažer dialoga skupaj z režiserjem določi, katere dele dialoga je potrebno še enkrat posneti.
Montaža zvočnih efektov in oblikovanje zvoka je dodajanje zvokov oz. zvočnih efektov, kot so: promet, ptice, veter, valovi, streli, odpiranje–zapiranje vrat, vožnje vozil oz. plovil itn. Montažerji zvočnih efektov iščejo zvočne efekte po zvočnih knjižnicah, ki jih tudi sami snemajo in ustvarjajo. Oblikovalec zvoka s pomočjo raznih tehnologij ustvarja zvoke, ki še niso bili slišani.
Snemanje in montaža sinhronih šumov je proces snemanja in dodajanja zvokov, ki jih zaradi njihove specifike imenujemo sinhroni šumi. To so zvoki, ki se nanašajo na gibanje nastopajočih: koraki, obleke, premiki stvari ipd.
Skladanje in snemanje glasbe. Pri tem procesu se film opremlja z glasbo. Glasbo v filmu lahko delimo na scensko in filmsko. Scenska glasba je tista, ki prihaja iz prostora, v katerem se dogaja scena v filmu: iz radia, televizije, ozvočenja ipd. Filmska glasba pa je ločena od scene in filmu dodaja dramaturgijo. Za napisano glasbo v filmu je po navadi zadolžen skladatelj oz. v nekaterih primerih glasbeni opremljevalec. Glasbeni opremljevalec nastopi v primeru, ko se v filmu uporabi že napisana glasba oz. glasba iz glasbenih knjižnic.
Mešanje zvoka je proces uravnavanja razmerij med posameznimi zvočnimi elementi npr.: dialog, ADR, efekti, sinhroni šumi, glasba. Mešanje zvoka se izvaja v posebnih studijih, ki so zgrajeni posebej za te namene. Njihova posebnost je v tem, da so po velikosti in opremi podobni povprečnemu kinu, s tem dosežemo korektno preslikavo zvočne slike iz mešalnega studija v distribucijsko okolje. Če pa film ne bo predvajan v kinu, lahko za miks uporabimo tudi manjše oz. bolj običajne studije.
Proces montaže in obdelave zvoka
Proces montaže in obdelave zvoka se začne že pred začetkom snemanja. Zelo pomembno je, da zvok snema za to usposobljena oseba oz. ekipa. Na snemanju je potrebno ekipi zvoka pustiti čas, da se pripravi in jim po potrebi omogočiti čas za dodatna snemanja atmosfer in efektov. S tem bomo v montaži in obdelavi zvoka prihranili veliko časa. Dnevno je potrebno preverjati, arhivirati, urejati in predati posneti material.
Pred začetkom montaže slike je potrebno poskrbeti, da je v sektor montaže dostavljen ves posneti zvočni material. Poleg tega je potrebno oddati tudi poročilo s snemanja – sound report. To je spisek vseh posnetih kadrov in njihovih pripadajočih datotek. Med montažo slike se velikokrat pojavi potreba po dodatnih zvokih, ki niso bili posneti. Sektor zvoka mora zato sektorju montaže priskrbeti zahtevane zvoke. Zvoki morajo biti skrbno izbrani, saj obstaja velika možnost, da bodo uporabljeni tudi v končni zvočni sliki.
Po končani montaži slike se film preseli v obdelavo v sektor zvoka. Pomembno je, da je montaža slike res končana in da je slika »zaklenjena«, kar pomeni, da se slika znotraj zmontiranega ne bo spremenila niti za sličico. Vsaka morebitna sprememba montaže lahko sektorju zvoka prinese veliko težav oz. nepotrebne asinhronosti delov filma. Če pa do spremembe montaže le pride, mora saktor montaže vsako najmanjšo spremembo v čim krajšem času javiti sektorju zvoka.
Ko je slika zaklenjena, se proces montaže in obdelave lahko zares začne. Najprej je potrebno prenesti sliko in zvok iz sektorja montaže. Pri prenosu pa najprej uskladiti tehnične podrobnosti prenosa. Ugotoviti je potrebno najprimernejši format slike in zvoka za prenos. Za sliko obstaja veliko različnih formatov, a najbolje je uporabiti tistega, ki je preverjen s strani sektorja zvoka. Pri prenosu zvoka obstajata dva glavna formata OMF in AAF. Katerega bomo uporabili, je odvisno od montažnega programa slike in zvoka. Vsak od formatov ima svoje dobre in slabe strani, zato je dobro najprej narediti kratek test. Prenesemo kratek odsek filma in ga preverimo. Preverjanje celega bi vzelo preveč nepotrebnega časa. Pri preverjanju moramo biti pozorni na sinhronost zvoka s sliko, števila zvočnih stez in zvočnega zapisa. Preveriti moramo tudi, ali se je pri prenosu zvočnega zapisa ohranil podatek o snemanju zvoka. Temu podatku rečemo tudi metadata. Ta podatek je zapisan v vseh izvornih datotekah zvoka, ki je bil posnet na terenu. Metadata vsebuje vse potrebne informacije o posnetem kadru npr.: dan, ura, timecode, scena, kader, framerate ipd. Snemalec zvoka nam je dolžan predati tudi poročilo. Metadata in poročilo s snemanja nam bosta v pomoč pri iskanju posnetih atmosfer, efektov, dialoga itd. Posebno pozornost je potrebno nameniti sinhronizacijskemu zvoku, ki ga imenujemo beep oz. plop. To je zvok, ki je dolg točno eno sličico in ima v večini sinusno obliko ter frekvenco 1 khz. Ta zvok se običajno namesti 48 sličic pred začetkom prve slike filma, tudi če je to črnina. Zelo pomembno je, da je ta zvok tudi v sliki posebej jasno označen. V procesu nadaljnje obdelave nam bo služil za sinhronizacijo zvoka s sliko. Včasih se posebej v sliki označi tudi sličica pred prvo sličico filma, in sicer v primerih, ko se film začne z odtemnitvijo.
Ko je vse uspešno prenešeno in preverjeno, se film z osebo, ki je odgovorna za montažo in obdelavo zvoka (oblikovalec zvoka), ter režiserjem pregleda. Ugotovi in označi se mesta, na katerih je potrebno zamenjati dialog, dodati efekte, dodati sinhrone šume, opremiti z glasbo itn.
Oblikovalec zvoka najprej oceni količino potrebnega dela. Na podlagi ocene preda produkciji filma finančni in časovni načrt. Ko se načrta uskladita s produkcijo, se delo lahko začne. Oblikovalec zvoka delo razdeli med posamezne sektorje, ki so razdeljeni podobno kot procesi obdelave zvoka. Manjše in manj zahtevne projekte lahko obdela ena sama oseba, ki je hkrati tudi oblikovalec zvoka. Pri večjih in zahtevnejših projektih pa potrebujemo tudi 20 ali več ljudi.
Obdelava se vedno prične z montažo dialoga. Ta je v večini filmov najpomembnejši del zvoka, zato zahteva posebno pozornost in obdelavo. Dialog mora biti karseda čist in razumljiv. Skoraj vzporedno z montažo dialoga se prične montaža zvočnih efektov ter snemanje sinhronih šumov. Režiser in oblikovalec zvoka sprotno preverjata opravljeno delo in v sektorje posredujeta korekture. Po končani montaži se delo posameznih sektorjev združi v celoto, preveri in pripravi za mešanje zvoka.
Mešanje zvoka ponavadi poteka po fazah. Posamezne faze imenujemo predmiksi. Najprej predmiksamo dialog, nato sinhrone šume, sledijo efekti in atmosfere, nato glasba in na koncu združimo vse faze v finalmiksu. Mešanje po fazah je običajno in nujno pri večjih projektih. Pri manjših pa lahko vse skupaj naredimo v eni fazi.
Po končanem miksu je potrebno izdelati distribucijske verzije zmešanega zvoka. Vsak medij ima namreč svoje značilnosti in tehnične karakteristike. Zvoka, ki je bil zmešan za predvajanje v kinu, ne uporabimo na televiziji in obratno. Proces prilagajanja zvoka imenujemo tudi mastering. Na primer: film smo zmešali večkanalno za potrebe predvajanja v kinu, ki je zelo dinamičen in zapisan v večkanalnem formatu. Za potrebe televizije pa je potrebno narediti manj dinamično in dvokanalno (stereo) verzijo.
Primer računalniškega programa za obdelavo zvoka
