Kot že samo ime retrospekcija pove, govorimo o vračanju v preteklost. Z retrospektivno montažo v filmu predstavljamo enega ali več njegovih delov, ki so se zgodili v preteklosti. Večinoma za prehode uporabljamo zatemnitev, odtemnitev, preostritev, preliv etc, vendar v sodobnem avtorskem filmu avtorji uporabljajo tudi druge kreativne rešitve.
Za kratkotrajno oz. večkratno vračanje v preteklost uporabljamo angleško besedo flash-back. Vračanje v preteklost z uporabo flash-backa je lahko objektivno (dogodke vidimo, kot so se zares zgodili), subjektivno (kot jih je doživel/-a naš/-a junak/-inja, ali izmišljeno (sanjarjenje o nečem, kar se ni nikoli zgodilo). Za prehod v flash-back se v kreativnem smislu pogosto uporablja rez, saj je gledalec na ta način na začetku nepripravljen in ne prepozna dejanja v preteklosti, kar je lahko učinkovita dramaturška rešitev.
Flash-forward je po definiciji nasproten flash-backu in pomeni skok v prihodnost oz. prehod v dogodke, ki se bodo v filmu šele zgodili. Flash-forward “razbija” kronološko naracijo in ustvarja zbeganost pri gledalcih, saj predstavlja dogodke iz prihodnosti, ki jih gledalec še ne pozna. Istočasno s svojo misterioznostjo ustvarjajo pri gledalcu zanimanje, saj se le-ta trudi razvozlati njihov pomen.
Seveda poznamo še več vrst montaže, vendar jih na tem mestu ne bomo obravnavali. Za zaključek morda omenimo še nekatere od njih: montaža nasprotij, poetična montaža, montaža atrakcij, montaža vodilnih motivov in še mnoge druge.
