Na naših delavnicah nastajajo filmi vseh zvrsti in žanrov, zato so tudi načini priprave na njih zelo različni. Ker filmski priročnik nastaja kot dodatek filmskega izobraževanja v okviru projekta “Naj se vidi”, ki je bil zamišljen in izveden kot serija delavnic na temo dokumentarnega filma, bomo slednjega tudi obravnavali kot osrednjo temo.
Vpogled v zgodovino dokumentarnega filma kot samosvojega žanra znotraj filmske umetnosti je v današnjem času interneta dokaj enostaven. Izdanih je tudi nešteto publikacij, tako doma kot tudi v tujini, ki ponujajo velik vpogled v zgodovino filmskega ustvarjanja oz. dokumentarnega filma. Ker bomo v tem priročniku skušali dati prednost praktičnim nasvetom, bomo na teoretski ravni raje odprli nekaj vprašanj o dokumentarnem filmu in njegovem mestu v današnjem času.
Kje je mesto dokumentarnega filma danes? Kam gre v svoji formi in vsebini? Katere teme naj obravnava? Ali dokumentarni film najbolje odraža socialne in politične probleme današnjega časa?
Seveda so tukaj tudi etična vprašanja. Kakšna je odgovornost filmskega ustvarjalca do dane teme oz. subjekta? Ali naj filmski ustvarjalec išče objektivno resnico ali naj bo njegov dokumentarni film podvržen subjektivnemu pogledu na svet? Ali naj bo film po obliki in vsebini razumljiv čim širšemu krogu gledalcev?
V Luksuz produkciji verjamemo, da lahko z dokumentarnim filmom izboljšamo družbo in tudi prinesemo pozitivne socialne spremembe. Z dokumentarnim filmom lahko določene tematike raziščemo globlje in bolj kritično, kot to počnejo današnji mediji. S tem tudi odpiramo polje javne debate o določenih tematikah oz. problemih, ki so družbeno marginalizirani.
Verjetno se vsak ustvarjalec dokumentarnih filmov na začetku sreča s tremi temeljnimi vprašanji: kaj hočem snemati, zakaj hočem snemati prav to in kako bom to posnel. Prosili smo nekaj uveljavljenih režiserjev dokumentarnega filma, da nam odgovorijo na ta vprašanja. Iskreno upamo, da boste v njihovih odgovorih našli nekaj, kar vam bo pomagalo pri nadaljnjem ustvarjanju.
Želimir Žilnik
Želimir Žilnik, rojen 1942 v Nišu. Njegovi številni igrani in dokumentarni filmi so nagrajevani, ena prvih nagrad, ki jo je prejel, je bil Zlati medved na Berlinalu leta 1969 za igrani film Zgodnja dela (Rani radovi).
Je ena glavnih figur jugoslovanskega črnega vala. Opazen je po svojem socialno angažiranem stilu in kritiki režima, kjer se postavi na stran nemočnih in brezpravnih ljudi. Od svojih filmskih začetkov portretira ljudi, ki se borijo za izboljšanje svoje situacije, študentske demonstracije, borce za pravico svobode misli in medijev, migrantske delavce … Raziskoval je zaprtost meja in skupine z roba družbe.
Velikokrat druži fiktivne elemente z dokumentarno resničnostjo, da lahko pove, kar misli,
da je potrebno. Je eden od začetnikov žanra dokudrama.
Kot gostujoči predavatelj sodeluje s številnimi filmskimi šolami po svetu.
Z vprašanji, ki jih postavljate, se ne soočajo le mladi ustvarjalci in začetniki, dokumentarist išče nanje odgovore, vse dokler ustvarja filme. „Kaj naj snemam?” ima tudi razširjeno verzijo: „V katerih okoliščinah – tehničnih, vremenskih in finančnih lahko delam?“ Če bi se samo vprašali “Kaj bi najraje snemal?” bi se takoj spomnili na Wernerja Herzoga, kako se prebija skozi pragozdove Amazonke, ali Roberta Flahertya na saneh okoli severnega tečaja. Šele nato pomislimo na „vsakodnevno dogajanje” okoli nas: na proteste nezaposlenih v mestu, v katerem živimo, na uličnega glasbenika, ki igra poleti in pozimi, ali mojstra – urarja, ki mu nihče več ne prinaša ur, pa se je naučil popravljati mobilne telefone.
Pomemben element skupinskega dela pri videodelavnicah je dejstvo, da se vsak ustvarjalec spoprijema z jasnimi omejitvami produkcijskega okvirja, v katerega se mora vključiti: delavnica traja deset dni ali pa se skupina sestaja vsak vikend tri mesece. V tem času se mora definirati tema, narediti načrt dela, montaža in druge zaključne stvari ter film premierno prikazati. Vse to s tehniko, ki je na razpolago.
Na prvi pogled je ta okvir omejujoč, a je obenem stimulativen, saj so omejitve znane. Najprej je treba delati na ideji in konceptu, potem se razmišlja o učinkovitosti. Te “omejitve” so pravzaprav delovni okvir v vsaki produkciji. Ne obstaja nekdo, ki bi se odločil: „Naj avtor in ekipa delajo, kakor in kolikor želijo in naj trošijo, kolikor se jim zdi potrebno.“ Tudi če bi takšne okoliščine obstajale, bi prej vnesle zmedo kot pa osredotočale na delo.
Odgovor na vprašanje „Kaj je pogoj, da nastane dober film?“ je torej – iskrica dobre ideje (navdih) in potem trdo delo.
Raziskovanje teme, obisk terena in izbor sodelavcev, pisanje načrta sekvenc za prihodnja snemanja, to je proces, v katerem iščete odgovor na „Zakaj sem to temo izbral za svojo?“.
Moj odgovor je enostaven. Ker bom spoznal delček družbe in ljudi, ki me zanimajo, a o njih ne vem dovolj. Izkušnje kažejo, da privlačnost kamere in snemanje odpira vrata novim informacijam in poznanstvom. Zame je snemanje avantura raziskovanja.
Tretje vprašanje, kakšna naj bo forma filma ali videa, ki ga delamo, nima racionalnega odgovora. Vsak od nas ima različen vizualni okus, temperament, vrsto naracije, hkrati smo tudi ljubitelji zelo različnih filmov.
»Filmski rokopis« končno definira in razlikuje enega avtorja od drugega, ampak tega se ne moremo naučiti. To mora vsak ustvarjalec poiskati v sebi.
Delavnice so izredna platforma ravno za takšno preizpraševanje.
Boris Petkovič
Boris Petkovič, rojen 22. 4. 1971 v Zenici, leta 1996 v Portorožu končal študij na Višji prometni šoli. Leta 2005 je diplomiral filmsko režijo na filmski šoli EICAR v Parizu, kjer je naslednja tri leta tudi poučeval. Leta 2008 se je vrnil v Slovenijo, kjer trenutno živi in ustvarja. Je avtor več dokumentarnih in igranih filmov, ki so bili nagrajevani doma in po svetu. Že več kot desetletje je aktiven na področju filmskega izobraževanja.
Na splošno me pri mojem filmskem ustvarjanju zanimajo teme, ki so večinoma odrinjene na rob, oz. o katerih se na široko ne govori. Pri tem me izključno in predvsem zanimajo ljudje. Pa naj bodo to ljudje, ki so bili stigmatizirani na zdravstvenem polju (HIV-pozitivni, gobavci …), političnem (begunci, migranti, Romi …) ali pa so stigmatizirani zgolj s svojim delovanjem (različne subkulture).
Na začetku priprave dokumentarnega filma se vedno vprašam, ali bo ta tematika vplivala na mene samega, ali bom zaradi nje postal boljši človek, bolj toleranten, bolj odprt … Če odgovorim pritrdilno na to vprašanje, potem lahko upravičeno domnevam, da bo tako vplivala na slehernega gledalca.
Ko se odločim za temo, ki me vznemirja, se najprej z njo dodobra seznanim. Skozi proces raziskovanja grem kar se da široko, saj v tem trenutku še nimam zgodbe, karakterjev oz. forme. Večkrat se mi je zgodilo, da sem po procesu raziskovanja določeno temo opustil. Ko se za določeno temo odločim, je naslednji korak iskanje karakterjev, skozi katere lahko zgodbo tudi povem. Včasih je proces tudi nasproten; najprej spoznam človeka, ki me zaintrigira, potem okoli njega spletem širšo zgodbo.
Forma pride na koncu in je vedno prilagojena vsebini. Če se v formi odločim za “cinema verite” pristop, potem pazim, da v procesu priprav s svojimi junaki ne odpiram določenih tem. Verjamem namreč v pravilo “prvič izgovorjenega”. Verjamem, da ljudje, če z njimi vzpostaviš dober odnos, govorijo z določenim žarom, emocijami, prepričanjem … In če so prisiljeni zgodbo večkrat ponavljati, se žar in emocije izgubijo, namesto tega pa se pojavi refleksija oz. bolj konceptualna pripoved. Če sem na snemanju prisiljen v ponavljanje, poskušam drugega člana ekipe “spremeniti” v poslušalca, saj se s tem spet nekoliko približam “nedolžnosti”, ker moj junak/-inja spet nekomu govori prvič.
Scenarija načeloma ne pišem. Napišem sinopsis, tudi določeno vsebinsko zasnovo projekta, potem se pa “na papirju” pripravljam na posamezne sklope projekta. Velik užitek dokumentarizma je, da nikoli ne veš, kam te bo film odpeljal. Je pa kljub temu zelo pomembno, da kamorkoli te že film pelje, veš, da moraš na koncu vendarle ti peljati film in ne obratno.
Marko Cvejić
Marko Cvejić, rojen 1978 v Zrenjaninu. Diplomiral je filmsko in gledališko režijo na Akademiji umetnosti v Novem Sadu. Ustanovitelj neodvisne produkcijske hiše Mandragora film. Naredil je več kot deset kratkih in celovečernih filmov. Ima bogate izkušnje na vseh področjih filmskega ustvarjanja. Predvsem je zainteresiran za sinkretizem med dokumentarnim in igranim, kar se opazi kot prevladujoča lastnost njegovega dela. Njegovi filmi, neobremenjeni z jezikom, prostorom in nacionalno identiteto, predstavljajo široko kulturno raznolikost Balkana.
Dokumentarni film ni samo žanr, je način življenja, ki temelji na izostrenem okusu in očesu, ustrezni moralni in etični sodbi, potrebi po zdravi kritiki družbe ter pripravljenosti zagovarjati svoje odločitve. V dokumentarnem filmu ni prostora za kompromise; je ogledalo realnosti s svojimi zakonitostmi – stvari, ki so po svoji naravi jasne, morajo take tudi ostati in se jih ne sme mistificirati, nejasne stvari je treba take tudi pustiti in jih ni potrebno analizirati, napol jasne stvari pa je treba prepoznati, saj v njih leži vsa drama in čarovnija filma.
Vedno skušam biti dosleden in neodvisen pri izbiri tem ter hkrati vzpostavljati enotno metodologijo, s katero jih bom obravnaval, same teme pa so odvisne od številnih okoliščin in se manifestirajo drugače od filma do filma. Včasih gre za občutek, iz katerega se razvije zgodba, včasih je avtentičnost neke osebe tolikšna, da jo postavim v vlogo protagonista in okrog nje naredim dramo, včasih pa je producent tisti, ki prinese temo in denar za snemanje. Rad se lotevam naslavljanja tem, ki niso zastopane v vsakodnevnem medijskem prostoru, moji junaki so pogosto antijunaki, marginalizirani in odrinjeni iz družbe. Ob predpostavki, da uživanje umetnosti plemeniti in navdihuje, se trudim, da sporočila, ki jih pošiljam prek svojih filmov, v gledalcih vzpostavijo nekakšen intimni svet, v katerem si lahko sami razlagajo dramo, s katero se ukvarjam. Prepričan sem, da mora biti umetnost aktualna v času, v katerem se ustvarja, politično aktivna in nepodkupljiva ter moralno dostojna svojega položaja v zgodovini človeštva in tako svoj položaj v oceanu ustvarjalnosti upravičujem s tem, da gledalci pri tem vsaj malo sodelujejo.
Dokumentarna forma me vznemirja zaradi svoje avtentičnosti in neskončnih možnosti, zaradi dejstva, da s svojo kamero lovim trenutke realnosti in jih beležim za večnost. V dokumentarnem jeziku protagonisti ne igrajo in ne lažejo, na koncu koncev pa me dokumentarni film privlači zato, ker je mnogo cenejši od igranega in mi tako omogoča ostati neodvisen od raznih ministrstev, uradov, fundacij in drugih lažnih mecenov. Dramsko gledano živimo v izjemno zanimivem obdobju, polnem filmskih zgodb. Če bi se vse pretvorile v igrane filme, ne bi niti stotina njih ostala zabeležena za bodoče generacije. Dokumentarni film pa v tem smislu omogoča večjo produktivnost in to me vodi, da se še naprej ukvarjam z njim. Včasih izberem tudi dokumentarno-igrano formo za tiste teme, ki to dovoljujejo. Takrat je moj princip dela tak, da se na podlagi dokumentarnih dejstev domislim umetnega dela zgodbe, ki ni niti povsem izmišljen niti se ni ravno zgodil, po vseh ostalih parametrih dramske zgodbe pa je njen organski del. Tudi takrat delam v glavnem z neprofesionalnimi igralci, ker ne lažejo.
S svojim delom poskušam doprinesti k ponovni vzpostavitvi meril vrednosti. Film je izredno komunikativen medij in kot tak precej bolj izrazit kot televizija, ki je preplavljena z dnevnimi političnimi impresijami. Družbena odgovornost se odraža v avtorjevi sposobnosti prepoznati potrebe časa, v katerem živi, da spregovori v imenu skupine somišljenikov, ki za to nimajo možnosti ali sposobnosti, ter da skozi jezik gibljivih slik nenehno opozarja na socialne krivice, ki so bile povzročene s strani nenadzorovanih politik ali neodgovornih posameznikov. Ustvarjalec dokumentarnih filmov mora biti kritičen in aktiven posameznik, ki ga pri ustvarjanju spodbujajo družbeni premiki.
Dokumentarni film je eden od svetilnikov človeštva v 20. stoletju – zabeležil je, spodbudil, transformiral in ohranil. Brez dokumentarnega filma bi bila zgodovina podvržena manipulaciji v precej večji meri, številne ključne stvari pa bi ostale daleč od oči stvarnosti.
Igor Bezinović
Igor Bezinović, rojen 1983 na Reki. Diplomiral je filozofijo, sociologijo in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Zagrebu ter filmsko in televizijsko režijo na Akademiji za dramske umetnosti v Zagrebu.
Dokumentarni film ra zume kot integralni del svoje družbene angažiranosti, tako so v sredini njegovega zanimanja družbene teme, zavzemanje za socialne skupine brez pravic in družbeni konflikt.
Zakaj, kaj in kako?
V svojem dokumentarističnem delu kombiniram prakso in teorijo. Redno dokumentiram vsakdan z delčki fotografskih, tekstualnih in avdio-vizualnih zapisov na svojem blogu. Arhiviranje malenkosti iz osebnega življenja mi služi kot vaja in eksperiment ali kot načrt scene filmov, ki jih nikoli ne bom posnel. Obenem razmišljam o izvirnosti, stilu in kreativnosti ter recepciji.
S filmom se ukvarjam od leta 2006. Osem let dela pri filmu je relativno kratko obdobje, ker so življenjske izkušnje pomemben pogoj za kontinuiranost v dokumentarizmu. Menim, da procesa izdelave dokumentarca ne moremo obravnavati ločeno od tistega, kar imenujemo “osebno življenje”, ker ne gre za delo, ki ga na neki točki začnemo in v drugi končamo. Izkušnje, ki jih zbiramo skozi življenje, so sestavni del našega dela pri filmu, in potem ko film nastane, ostanejo liki in teme, s katerimi smo se ukvarjali, del našega življenja.
Mislim, da je pomembneje odgovoriti na vprašanje “Zakaj se ukvarjam z dokumentarnim filmom?” kot pa “Kaj snemam?” ali “Kako snemam?” Predvsem pa je pomembno uživati v procesu izdelave filma, v nepričakovanih spremembah, preizkušanju novih tehnik, spoznavanju novih likov, v delu z novimi sodelavci … Pri tem je potrebno ohranjati elementarno željo po raziskovanju, biti radoveden glede potencialnih tem in možnih avdio-vizualnih tehnik predstavitve ter interpretacij tem.
Kar se tiče odgovora na vprašanje “Kaj snemati?”, menim, da lahko tudi najbolj dolgočasna tema v rokah dobrega režiserja postane dober film. Vsako temo se da predstaviti skozi različne medije – lahko je obdelamo kot dokumentarni ali igrani film, kot novinarski članek, knjigo, esej, znanstveno delo, kot serije fotografij, slik, televizijsko reportažo, radijsko igro, performans, razgovor … Snemanja katerekoli teme se lotimo šele, ko imamo jasno idejo, zakaj bi bilo treba določeno temo obdelati filmsko in ne na primer fotografsko ali tekstovno.
Vprašanje “Kaj snemam?” je neločljivo povezano z vprašanjem “Kako snemam?”. Če gledam filme, prepoznam filmske postopke in stile, ki so mi všeč, in jih intuitivno ali racionalno uporabim pri temah, s katerimi se ukvarjam. Pogosto si postavljam vprašanje, kako bi lahko neko osebo, prostor, problem ali čustvo filmsko predstavil, neodvisno od tega, ali tudi res načrtujem film. To je vsakodnevna vaja, ki me včasih pripelje do nevzdržnega položaja, ko vse okoli sebe vidim kot potencialni film.
Trudim se, da filmi niso banalni ali dolgočasni, da ne podcenjujejo gledalca. Tudi če se ukvarjam z resnimi temami, uživam v procesu ustvarjanja in ga razumem kot sestavni del življenja in ne kot delovanje, ki bo pripeljalo do nekega zunanjega cilja.
