V zgodovini filma velja, da se obdobje zvočnega filma začne leta 1927 s prvim zvočnim filmom Pevec jazza. Vendar tudi obdobje nemega filma ni bilo nikoli zares nemo; vse od začetka filma je projekcije spremljala glasba. Prvenstveno, seveda, iz umetniških vzgibov, vendar tudi iz povsem praktičnih; gledalci so bili na filmskih projekcijah v začetnem obdobju filma zelo glasni.
Glavni zvočni vir, ki so ga na začetku uporabljali režiserji, je bil dialog. Večinoma so ga uporabljali, kot ga še danes, za obrazložitev dejanj, ki jih niso mogli prikazati vizualno. Filmski junaki so svoja dejanja oz. svoje namene preprosto povedali, ustvarjalci pa so “skupaj” posneli sliko in zvok ter s tem dobili sinhroni zvok (zvok odgovarja slikovnemu izvoru). Vendar so nekateri režiserji že zelo zgodaj začeli eksperimentirati z nesinhronim zvokom (zvok in slikovni izvor nista usklajena). Vloga sinhronega zvoka je ustvarjanje prepričljive iluzije realnosti. O nesinhronem zvoku bomo povedali več v poglavju montaže in obdelave zvoka.
Za naše potrebe se bomo v nadaljevanju posvetili poglavju snemanja zvoka. Zvok delimo v dve kategoriji: diegetski in nediegetski. Diegetski so tisti zvoki, ki imajo svoj izvor v sliki oz. če poenostavimo, to so zvoki, ki jih naši junaki slišijo. V to kategorijo spadajo: dialog, atmosfera, zvočni učinki (foley) in glasba (če je njen izvor v sliki).
Dialog
Dialog je pogovor dveh ali več ljudi. V dramskih situacijah je osnovni element zvoka. produkcijsko je najcenejša, vendar tudi najmanj specifična filmska rešitev. Dialog je v film prinesel bolj naraven slog igre. Igralcem določenih akcij ni bilo več treba prikazovati z gibi (ki so bili večinoma pretirani). Zato je dialog tudi sredstvo za karakterizacijo lika, saj lahko igralci z jakostjo glasu, akcentom, načinom izgovorjave … dodatno osvetlijo značajske lastnosti določene filmske osebe.
Pri snemanju dialoga je pomembno, da ga v danih snemalnih okoliščinah čim bolj izolirano in kavalitetno posnamemo. Za dober posnetek bomo naredili veliko, če bomo preventivno razmišljali. V kolikor imamo možnost izbire lokacije snemanja, si izberemo tako, kjer ni motečih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na zvočni posnetek, na primer: bližina ceste, potoka ali reke, brnenje ventilatorjev oz. električnih naprav, bližina letališča ipd. Na snemanjih je včasih problem tudi v nepravilni postavitvi agregatov, zato jih je potrebno primerno izolirati oz. prestaviti na ustrezno oddaljeno mesto. Na samih lokacijah se lahko velikokrat srečamo tudi z motečimi dejavniki, kot so hladilniki, klime, ventilacije, brnenje luči ipd. V kolikor je mogoče, se dogovorimo, da se taki dejavniki v času snemanja izklopijo.
Za snemanje dialoga v filmu uporabljamo več vrst mikrofonov, najpogosteje boom in bubice.
Boom uporabljamo, ko želimo izvor zvoka čim bolj izolirano posneti in se mu tudi čim bolj približati. Osnovni boom je sestavljen iz palice, ki se lahko poljubno raztege (od 2 do 8 m), nosilca za mikrofon, mikrofona ter zaščite pred vetrom. Za mikrofon v boomu se ponavadi uporablja usmerjen ali zelo usmerjen mikrofon (super cardioid ali shootgun mikrofon).
Z boomom na snemanju upravlja mikroman. Njegova naloga je, da z boomom sledi dialogu in dogajanju. Pri sledenju se mora izvoru zvoka čim bolj približati, a mora pri tem paziti na veliko stvari. Spremljati mora premik in kot kamere, ker se lahko zgodi, da se po nepotrebnem mikrofon vidi v kadru. Opazovati mora postavitev naravne in umetne luči, ker se v kadru lahko pojavi senca mikrofona. Paziti mora, da ni na poti ekipi, ki se premika s kamero. Slediti mora dialogu, da lahko pravočasno premakne mikrofon. Upoštevati mora navodila snemalca zvoka ipd. Zelo pomembno je tudi, da si v snemalni ekipi pribori zaupanje in avtoriteto. S tem bo dosegel lažje sklepanje dogovorov in kompromisov z ostalimi člani ekipe in posledično boljši posnetek zvoka.
Boom v večini primerov usmerimo od zgoraj navzdol pravokotno na podlago. Vedno ko sledimo nastopajočemu, se trudimo, da držimo boom pred usti nastopajočega in s tem dobimo vedno enako prezenten in razumljiv dialog. V nekaterih primerih lahko držimo mikrofon tudi pod kotom od spodaj navzgor. To lahko naredimo takrat, ko je prostor prenizek ali pa je zvok korakov glasnejši od dialoga.
Bubico uporabljamo večinoma za snemanje dialoga posameznega nastopajočega. Lahko ji rečemo tudi mikroport oz. angleško lavalier microphone. V praksi se bubico vedno uporablja v brezžičnem sistemu, zato je povezana z oddajnikom, sprejemnik pa je povezan s snemalnikom zvoka oz. kamero.
Bubica ima po večini karakteristiko krogle (omni), kar pomeni, da ni usmerjena in je ni potrebno usmerjati proti izvoru zvoka. Bubica je mikrofon, ki se vse pogosteje uporablja, in sicer v širokih kadrih ali scenah z veliko nastopajočimi, kjer ni mogoče dobro približati oziroma slediti z boomom. Njena prednost je v tem, da se stalno premika z nastopajočim in ne potrebuje mikromana. Tudi izolacija samega dialoga je dobra, ker je vedno nameščena blizu ust. Ima pa tudi veliko slabih lastnosti kot na primer: šum oblek pri premikanju nastopajočih, hrup vetra (če je nameščena nad obleko), slab sprejem oz. oddajanje brezžičnega sistema, poraba baterij brezžičnega sistema, veliko časa nam vzame nameščanje mikrofona ipd. Bubico vedno namestimo čim bolj centralno na usta, da ne dobimo prevelike razlike, ko nastopajoči obrne glavo levo oz. desno. Bubico se v nekaterih primerih lahko namesti tudi za uho oziroma med lase, a to zahteva več časa in usklajevanja z resorjem maske in kostumov.
V primerih ko dialoga zaradi različnih dejavnikov v snemanem kadru ne moremo dobro posneti, lahko takoj po končanem snemanju kadra posnamemo tako imenovani wild take. To je posnetek kadra, ki je namenjen samo snemanju zvoka. V tem primeru se kamera, luči, ventilatorji za veter, naprave za meglo ipd. ugasnejo in se naredi prostor mikromanu, da se lahko približa na idealno mesto in razdaljo. Posname se kader, ki je odigran samo za zvok. Za vsak primer se naredi več posnetkov, da imamo več možnosti pri kasnejši montaži dialoga. Z wild takeom se lahko tudi izognemo kasnejši nadsinhronizaciji kadra.
Atmosfera
Atmosfera je drugi element zvoka, ki ga uporabljamo v filmu. Osnovna funkcija atmosfere je, da daje karakter prostoru, v katerem se odvija filmsko dejanje. Vloga atmosfere je tudi praktična, saj v procesu montaže dialoga prekrije zvočne prehode med posameznimi kadri znotraj sekvence in s tem pripomore k večji konsistenci dialoga.
Atmosfera v filmu je sestavljena iz več posameznih plasti atmosfer. Le-te delimo na pasivne atmosfere, aktivne atmosfere in efekte v atmosferi.
Pasivne atmosfere so tiste, v katerih se zvok v daljšem obdobju ne spreminja. Primeri pasivnih atmosfer so zvok sobe (room tone), ventilacije, oddaljenega mesta, električno brnenje ipd.
Aktivne atmosfere so tiste, v katerih se zvok neprestano spreminja. Primeri aktivnih atmosfer so promet v mestu ali na cesti, bližnje valovanje morja, petje ptic v gozdu, zvoki gradbišča ipd.
Efekti v atmosferah so posamezni zvočni efekti, ki atmosferi dodajo detajle. Primeri efektov v atmosferah so posamezna oglašanja živali, prehodi vozil, oglašanje sove, policijska sirena v daljavi, avtomobilska hupa ipd.
Za snemanje atmosfer lahko uporabljamo enega ali več mikrofonov. Kadar snemamo z več mikrofoni, uporabljamo različne mikrofonske tehnike npr.: AB, MS, Double MS … Posamezne mikrofonske tehnike se razlikujejo po postavitvah mikrofonov in njihovih karakteristikah.
Za snemanje atmosfer je vedno najprej potrebno poiskati ustrezno lokacijo. Snemamo ločeno od snemalne ekipe, ker ekipa povzroča nezaželene zvoke. Pozorni moramo biti tudi na ostale moteče zvoke, ki niso del atmosfere, ki jo hočemo posneti. Posnetki atmosfer so praviloma dolgi od 5 minut pa tudi do več ur. Daljši posnetek nam lahko prinese zanimive, nepričakovane spremembe v atmosferi, ki jih kasneje v montaži zvoka izločimo ali uporabimo. Vse posnetke vedno uredimo in jih za kasnejšo uporabo primerno označimo. Posnete atmosfere se največkrat urejajo v knjižnice, kjer se jih hrani za uporabo v različnih projektih.
Sinhroni šumi
Sinhroni šumi so zvoki, ki jih proizvaja nastopajoči s svojim gibanjem oz. so posledica njegovega gibanja. (Imenujemo jih tudi foleys, po oblikovalcu zvoka Jacku Donovanu Foleyu). Primeri takih zvokov so koraki, šumenje in premiki oblek, dotiki kože, usedanja in vstajanja, premiki raznih predmetov ipd.
Pri snemanju zvoka na terenu se snemanje zvoka vedno usmeri v snemanje dialoga, zato so tovrstni zvoki slabše zajeti in posledično slabše slišni. Da bi bila končna zvočna slika filma prepričljiva, je potrebno sinhrone šume dosneti. Dosnemavanje se izvaja v posebnih studijih, v katerih je mogoč dostop do velikega števila rekvizitov in kostumov. Posebnost teh studijev so tudi tla, ki simulirajo razične podlage za korake npr.: parket, beton, linolej, ploščice, pesek, zemlja, trava itd. Da bi se sinhroni šumi dobro skladali z obstoječim posnetim zvokom, morajo biti zelo prepričljivi. To dosežemo s pravo izbiro podlage oz. rekvizita, a najpomembnejše je njihovo izvajanje. Sinhrone šume izvaja foley artist (izvajalec sinhronih šumov). Njegova naloga je, da poizkuša s pravilno intrepretacijo šumov slediti kretnjam in karakterju nastopajočega. Pri izvajanju mora biti pozoren tudi na sinhronost s sliko. Za lažjo preglednost sinhrone šume ločimo v več skupin zvokov: koraki, obleke, stvari in koža.
Glasba
Glasba je večinoma nediegetska (glej poglavje montaže in obdelave zvoka), vendar je lahko tudi diegetska, ko je dejansko del dogajanja v določenem prizoru.
Če glasba ni nujna za akcijo, ki jo izvajajo akterji, se dodaja naknadno v montaži.
Če pa jo moramo posneti kot del scene, moramo paziti na več stvari. Tako glasbo imenujemo tudi playback. Največkrat jo srečamo pri snemanju videospotov oz. songov v filmu. Za playback vedno potrebujemo predvajalnik zvoka in primerno ozvočenje, ki omogoča, da nastopajoči glasbo dobro slišijo, saj je pomembna za njihovo igro oz. petje. Predvajano glasbo hkrati tudi posnamemo, saj nam to kasneje olajša delo v montaži slike in zvoka. Posnamemo je vedno z mikrofonom iz ozvočenja in direktno signal iz predvajalnika. V primeru, da je med playbackom prisoten tudi dialog, moramo predvajano glasbo stišati do te mere, da za dialog ni moteča, a še vedno slišna. Paziti moramo tudi, da igralci prilagodijo glasnost dialoga glede na kasnejšo dejansko glasnost glasbe. Na primer ko snemamo dialog v klubu, kjer je glasba zelo glasna, bomo na snemanju predvajali glasbo tiše, a se morajo igralci pretvarjati, da je glasba zelo glasna, zato morajo prilagoditi glasnost interpretacije.
Pri taki glasbi je zelo pomembno tudi, da imamo v naprej urejene avtorske pravice, ker nam neurejene avtorske pravice pod vprašaj postavijo celo sceno oz. bomo morali sklepati težke kompromise.
