Srednješolska fizika uči, da je svetloba valovanje oziroma tok fotonov, kar predstavlja dve različni teoriji, ki se med seboj izključujeta, a vendar se svetloba obnaša po zakonitostih obeh. Za potrebe snemanja zadošča razumevanje osnovnih lastnosti, kot so intenziteta, barva, kvaliteta in smer.
Svetloba je lahko močnejša ali šibkejša, kar vpliva na ekspozicijo v posameznih primerih. Za meritve intenzitete svetlobe služi svetlomer. Večina sodobnih videokamer ima vgrajene sisteme za merjenje svetlobe in indikacijo količine ekspozicije.
Svetloba ima lahko različno barvo. Če opazujemo na primer svetlobno situacijo v sobi, ki jo osvetljuje klasična žarnica, skozi okno pa prodira večerna svetloba, bomo najverjetneje ugotovili, da je umetna svetloba klasične žarnice »toplejša« od dnevne, ki se zdi v kombinaciji z umetno »hladnejša«. Hladni toni so modra, zelena in podobno, topli pa rumena, oranžna in rdeča. Barvo svetlobe lahko tudi merimo in izražamo v Kelvinih, ki predstavljajo barvno temperaturo. Vendar pozor: toplejši toni imajo nižjo barvno temperaturo in obratno. Barvna temperatura klasične žarnice se giblje okoli 2800 K, modrikasta večerna svetloba med 6000 in 8000 K. Standard za umetno luč (navadno označena z žarnico) je 3200 K in standard za naravno luč (navadno označena s soncem) 5600 K.
Svetloba je lahko trda ali mehka oziroma usmerjena ali razpršena. Točkasti izvori svetlobe (kar zaradi oddaljenosti predstavlja tudi sonce na jasnem nebu) bodo izrisali kontrastno sliko s temnimi sencami in ostrimi robovi. »Trdota« svetlobe je torej odvisna od velikosti izvora. Oblačno nebo (velika površina izvora) bo izrisalo sliko z medlimi in nedefiniranimi sencami nizkega kontrasta ali celo brez njih.
Z različnimi funkcijami svetlobe glede na njeno smer se lahko natančneje seznanite v poglavju, ki sledi.
OSNOVNA SVETLOBNA POZICIJA
Temeljna skupna lastnost fotografije, filma in televizije je prikazovanje tridimenzionalnega sveta na dvodimenzionalni ravnini, največkrat na papirju, filmskem platnu, TV-ekranu ali podobno.
Da bi dvodimenzionalna slika delovala kot realističen prikaz tridimenzionalnega sveta, je potrebno ustvariti iluzijo tretje dimenzije. Gledalec mora občutiti volumen posnetih oseb ali predmetov, plani morajo biti oddvojeni, da bi se tako pričarali prostorski odnosi. Pri tem ima svetloba pomembno vlogo.
Za doseganje vtisa tretje dimenzije je v fotografskem mediju pogosto premalo le en izvor svetlobe. Zaradi tega so se razvili svetlobni sklopi z več izvori svetlobe, kakršne v naravi redko srečamo, vendar omogočajo, da izgledajo posneti prizori kar najbolj naravno.
Osnovna svetlobna pozicija tvori enega izmed takšnih sklopov. Sestavljena je iz štirih izvorov svetlobe oziroma luči, ki jih poimenujemo glede na njihovo smer, gledano s pozicije kamere.
Glavna luč (1), kontra luč (2), dopolnilna luč (3) in luč ozadja (4)
Prvotno je osnovna svetlobna pozicija (OSP) namenjena osvetljevanju človeškega obraza, lahko pa se uporablja tudi za predmete ali bolj kompleksne situacije.
Glavna luč
Opisuje volumen snemanega predmeta. V tem primeru se nahaja na položaju tričetrtinske osvetlitve, ki najbolje opisuje volumen ovalnih objektov, med katere spada tudi človeški obraz, a to ni edina možnost. Glavna luč lahko prihaja iz katerekoli smeri, v kolikor daje ta smer volumen snemanemu objektu na način, kot ga želimo. Na primer: s strani – stranska luč.
Cilj glavne luči je senca, ki ustvari iluzijo volumna.
Glava na sliki je osvetljena z glavno lučjo, vendar se zdi, da tu nekaj manjka. Volumen obraza je prav gotovo viden, vendar se leva stran glave izgublja v mraku, oblika pa izginja in se staplja s črnim ozadjem.
V nekaterih primerih je to želen efekt, vendar želimo tokrat sliko osvetliti tako, da bo vtis prostorskega volumna kar najbolj popoln.
Kontra luč
Situacijo smo osvetlili še z enim izvorom svetlobe, in sicer iz smeri, ki je nasprotna smeri kamere. To pozicijo imenujemo kontra luč. V filmskem žargonu se pogosto sliši tudi izraz, ki prihaja iz nemščine »gegenliht«.
Vloga kontra luči je ločiti snemani objekt od ozadja. Zaradi kontra luči se leva stran glave več ne izgublja v mraku, njen obris jasno viden.
Na videz smo dosegli svoj cilj: volumen glave je viden in glava je ločena od ozadja. A če si na obrazu ogledamo sence, ki jih je ustvarila glavna osvetlitev, vidimo, da je senca nečitljiva, brez detajlov, tako da pripada na nek način bolj ozadju kot samemu obrazu.
Dopolnilna luč
Pretemno senco na obrazu je potrebno dosvetliti, da bi postali detajli v senci vidni in prepoznani kot del obraza. To vlogo ima dopolnilna luč, v snemalnem žargonu »fill«.
Vloga dopolnilne luči je izključno reguliranje kontrasta, nikakor pa ne modeliranje volumna. Dopolnilna luč naj ne bi tvorila vidnih senc. Idealno bi bilo, če bi dopolnilna luč prihajala iz samega objektiva kamere, da bi tako sence ostale skrite za snemanim objektom. Ker pa to ni mogoče, se luč postavlja kar najbližje objektivu, običajno nad objektiv, vendar s strani, ki je nasprotna strani, na kateri je glavna luč. Zaželeno je, da je ta svetloba kar najbolj mehka, da bodo morebitne sence manj vidne.
Jakost dopolnilne luči ne sme biti močnejša od jakosti glavne luči.
Luč ozadja
Glava je osvetljena z glavno lučjo, kontro in z dopolnilno lučjo. Ima jasno izražen volumen in je oddvojena od ozadja. Vendar daje na črnem ozadju vtis, kot da je izrezana in nalepljena. V celoti gledano ji nekaj manjka.
Ta manjko izpolni luč ozadja. Za razliko od ostalih treh izvirov svetlobe, ki imajo bolj ali manj natančno določene položaje in smeri, le-ti niso določeni pri luči ozadja. Določajo se v skladu z zahtevami in možnostmi posameznih, konkretnih primerov.
