KAMERA
Naprava, ki sliko oziroma svetlobno informacijo pretvori v električni (elektronski) signal, se imenuje videokamera (camcorder). Navadno je opremljena s snemalnikom, ki ta signal zapiše in s tem ohrani. Predstavlja več stoletij razvoja in inovacij, camero obscuro pa omenja že Leonardo da Vinci. Razvoj optike, elektronike, računalništva in različnih materialov je človeku omogočil vpogled v mikro- in makrosfere, ki so bile nekoč zanj nevidne. več o kameri >>
KADER
Po definiciji je kader osnovna filmska enota. Njegova dolžina je različna, v snemalnem procesu traja kader od začetka snemanja (ko zaženemo kamero) do konca snemanja (ko kamero ustavimo). V procesu montaže kader traja od reza do reza (oz. bolj natančno: od montažnega prehoda do naslednjega montažnega prehoda), kar ga definira tudi kot osnovni element montaže. Kader fizično združuje prostor, čas in dejanje. Najkrajši možen kader je dolg 1 sličico. Značilnost filmskega kadra je, da se v njem neprekinjeno dogaja akcija in se njegova kompozicija menja glede na gibanje objektov in subjektov kot tudi glede na gibanje kamere. Pri slednjem govorimo o statičnih oz. dinamičnih kadrih. več o kadru >>
PLANI
Filmski plani so definirani glede na velikost ljudske figure znotraj vidnega polja objektiva oz. širine kadra. Pri statičnem kadru govorimo o enem planu, kadri, v katerih se giblje kamera ali pa subjekti, imajo lahko več planov. več o planih >>
KOTI KAMERE
Kamera vedno zavzema določen položaj glede na objekt, ki ga snema. Snemalni kot vedno določa kot kamere in ne kota snemanega objekta. Kot kamere ima prostorsko in psihološko vlogo. V pomenu kreiranja filmskega prostora nam pove, kdaj sta osebi različno visoki (otrok, odrasla oseba) oz. različno postavljeni v prostoru (ena sedi, druga stoji). V psihološkem pomenu govorimo o sugeriranju moči oz. nemoči. več o kotih kamere >>
GIBANJA KAMERE
V zgodovini filma je kamera svojo pot začela statično. Glede na zahteve zgodnjega obdobja (beleženje oz. dokumentiranje dogodkov) je bil statični kader popolnoma adekvaten. Prvi premiki kamere so bili še vedno “oropani” kreativne vloge; v glavnem je bilo to sledenje junakov, da ne bi “pobegnili” iz kadra. Vendar je v 20. letih prejšnjega stoletja kar nekaj režiserjev začelo uvajati gibanja kamere kot tematska in psihološka izrazna sredstva. V današnjem času si je skoraj nemogoče zamisliti avdio-vizualno delo, ki bi bilo posneto brez gibljive kamere.
KOMPOZICIJA
Sam pomen besede, ki izhaja iz latinščine (componere – sestaviti), kaže na nekaj, kar je sestavljeno iz posameznih elementov. Izraz je v široki uporabi, tako poznamo na primer kompozicijo železniških vagonov, glasbeno kompozicijo, plesno kompozicijo, likovno kompozicijo itd. Kompozicija je torej struktura posameznih elementov, ki tvorijo celoto – v našem primeru gibljivo sliko. Tako kot vsaka slika, je tudi gibljiva slika sestavljena iz osnovnih likovnih elementov, ki so točka, linija in ploskev. več o kompoziciji >>
OSVETLITEV
Srednješolska fizika uči, da je svetloba valovanje oziroma tok fotonov, kar predstavlja dve različni teoriji, ki se med seboj izključujeta, pa vendar se svetloba obnaša po zakonitostih obeh. Za potrebe snemanja zadošča razumevanje osnovnih lastnosti, kot so intenziteta, barva, kvaliteta in smer. več o osvetlitvi >>
