KADER
Po definiciji je kader osnovna filmska enota. Njegova dolžina je različna, v snemalnem procesu traja kader od začetka snemanja (ko zaženemo kamero) do konca snemanja (ko kamero ustavimo). V procesu montaže kader traja od reza do reza (oz. bolj natančno: od montažnega prehoda do naslednjega montažnega prehoda), kar ga definira tudi kot osnovni element montaže. Kader fizično združuje prostor, čas in dejanje. Najkrajši možen kader je dolg 1 sličico. Značilnost filmskega kadra je, da se v njem neprekinjeno dogaja akcija in se njegova kompozicija menja glede na gibanje objektov in subjektov kot tudi glede na gibanje kamere. Pri slednjem govorimo o statičnih oz. dinamičnih kadrih.
V filmski zgodovini so mnogi filmski ustvarjalci težili k snemanju filmov, ki bi filmski prostor in filmski čas ter dejanja filmskih subjektov izenačili z realnim. Alfred Hitchcock je posnel film Rope v 11-ih kadrih, saj je bil v tistem času omejen z dolžino filmskega traku v kameri. Šele digitalna tehnologija je omogočila neprekinjeno snemanje daljše dolžine, kar je izkoristil Aleksander Sokurov v filmu Ruski zaklad, ki je posnet v enem neprekinjenem kadru.
PLANI
Filmski plani so definirani glede na velikost ljudske figure znotraj vidnega polja objektiva oz. širine kadra. Pri statičnem kadru govorimo o enem planu, kadri, v katerih se giblje kamera ali pa subjekti, imajo lahko več planov.
V grobem delimo plane na dve skupini: splošne (široke) in bližnje (ozke) plane.
V splošnih oz. širokih planih prikazujemo predvsem prostor oz. geografijo prizora, torej kje se prizor dogaja in kakšne so geografske karakteristike kraja dogajanja.
Total od daleč – človeške figure ne moremo ločiti od drugih subjektov oz. objektov v kadru.
Srednji total – človeško figuro že lahko ločimo od drugih subjektov oz. objektov v kadru, vendar še vedno ne razpoznamo obraza oz. spola. Uporaben za masovne scene, tudi v kombinaciji z ožjimi plani v prednjem delu kompozicije kadra.
Total od blizu – človeška figura je kompletno razpoznavna in še vedno umeščena v prostor.
Total od blizu je verjetno najstarejši plan v filmu. Po velikosti predstavljene vsebine ustrezajo predstavljenemu prostoru v gledališču, pa tudi povprečen človek večino svojega časa svet “opazuje” v “totalih od blizu”.
Ameriški plan – prostor ne dominira nad človeško figuro oz. prostor in ljudski element sta izenačena.
Ameriški in srednji plan sta prehodna plana, ki se uporabljata v različnih situacijah, kjer še vedno nočemo potencirati subjektivnega sveta naših junakov. Mnogokrat zajameta akcijo, ki jo junak naredi z rokami ali nekatere druge elemente akcije.
Srednji plan
Polbližnji, bližnji in veliki bližnji plan so plani, kjer pride v ospredje človeški obraz. Govorimo tudi o izraziti subjektivizaciji, saj se, predvsem v velikem bližnjem planu, zaradi pomanjkanja prostora oz. popolne dominacije človeškega obraza v kadru pri gledalcu pojavi občutek, da doživlja junakovo subjektivno občutje.
polbližnji plan
bližnji plan
veliki bližnji plan
Detajl – o detajlu govorimo, ko je določen element izpostavljen iz prostora, s tem pa je tudi poudarjena njegova vloga v sami zgodbi.
Za snemanje splošnih oz. širokih planov se v glavnem uporabljajo širokokotni in normalni objektivi, le redko (in za dosego “zbitosti” prostora) se uporabljajo ozkokotni objektivi.
Tako lahko govorimo o kadru z veliko oz. majhno globinsko ostrino.
